Za rubriko Novice iz karantene iz Damaska Abir Khoury in Willem Steijlen
Življenje v Damasku je, kljub vojni in pandemiji, dokaj normalno
Trgovine, restavracije, fitnesi, nakupovalna središča, bazeni … so v glavnem sirskem mestu odprti. Koronavirus je tudi v Siriji prisoten, a življenje poteka brez večjih omejitev
Napisala: Ema Okovič, 7. c.
Foto: Abir Khoury in Willem Steijlen
Odločila sem se narediti video intervju z mojima botroma, čeprav živita v glavnem mestu Sirije, v Damasku. Damask je največje nenehno naseljeno mesto na svetu, v katerem sem se pred skoraj dvanajstimi leti rodila. Iz Damaska sem odšla stara le tri tedne, zato se ničesar ne spomnim. Čeprav smo načrtovali potovanje v Sirijo, nismo šli, ker v državi še vedno in že skoraj deset let traja vojna. Z botro in botrom pa sem se večrat srečala. Obiskala sta me v Sloveniji, nekajkrat smo se dobili na Dunaju in v Bratislavi. Čudovita človeka sta in zelo sem srečna, da od malega dobro govorim angleško in redno vzdržujem stike z njima. Moja botra sta Sirka Abir Khoury, učiteljica angleščine, in njen mož, Nizozemec Willem Steijlen, upokojeni diplomat. Z veseljem sta privolila v pogovor z mano za šolsko novinarstvo.
Ali imate po skoraj desetih letih vojne, ki se je začela marca 2011, v Siriji končno mir?
Willem: Žal ne, Ema. Približno 70 odstotkov države je pod kontolo sirske vlade. Ampak severozahod države je okupirala Turčija, na severu in severovzhodu so deli, ki jih kontrolirajo Kurdi. Ilegalno jih podpirajo tudi določene velike države. Na teh delih se nahajajo viri nafte, kar predstavlja veliko ekonomsko težavo. Tudi na jugu države ni stabilno. Vseeno smo optimisti. Verjamemo, da bo, če bo mednarodna skupnost želela, vojna končana do konca tega leta. V Damasku je v zadnjem času življenje bolj normalno in stabilno, kot je bilo v letih pred tem.
Veliko ljudi je v zadnjih letih zapustilo Sirijo. Vidva sta večkrat potovala v Evropo, ampak sta se vsakič vrnila domov. Kako to, da sta se odločila ostati „v vojni“?
Willem: Dom je dom, tudi če je vojna. Abir se je rodila v Damasku, jaz pa tu živim vrsto let. Sirija je najin dom. Prepričana sva, da sva z odločitvijo, da ostaneva v Siriji, bila bolj koristna, lažje sva pomagala, kot če bi odšla. Seveda pa razumemo vse tiste, ki niso mogli zdržati in so si dom poiskali drugje.
Kako vajini dnevi izgledajo sedaj, v času pandemije?
Abir: Od aprila se je naše življenje počasi vrnilo v normalne tirnice. Ves čas smo lahko obiskovali družinske člane, se srečevali s prijatelji. V Damasku imamo zelo topla poletja in ne preveč mrzle zime. Lepo vreme marsikaj polepša.
V Sloveniji je javno življenje bolj kot zaprto. Kako je pri vas? Ali sirski otroci lahko hodijo v šolo?
Abir: Seveda. Šole so od septebmra nenehno odprte, univerze pa od avgusta.
Ali lahko greste na sprehod, na kosilo v restavracijo, v parke, na pijačo, v bazene?
Abir: Lahko. Tudi v Siriji je prisoten koronavirus, ampak če se držimo osnovnih ukrepov: umivanje rok, medsebojna razdalja, razkuževanje in tudi maska, če se nahajamo v množici, lahko počnemo vse, kar si naštela.
Kaj pa najbolj pogrešata?
Abir: Potovanja v Evropo in srečanje s prijatelji, z družino in, seveda, s tabo, Ema.
Ali načrtujeta potovanje v Evropo in srečanje z mano?
Willem: Seveda. Upava, da bo možno potovati že naslednje leto in objeti tebe in ostale ljudi v Evropi, ki jih imava rada.
Abir: Tudi, če se bi zgodilo, da naslednje leto ne bo možno potovati, bomo potovanje le prestavili, ne pa odpovedali. To ti lahko obljubim.
Moja starša pogosto govorita o čudovitih letih v Siriji. Mami pove, da ljudje nikjer na svetu niso tako prijazni. A je po dvanajstih letih še vedno tako?
Abir: Še vedno je tako. Mi smo zelo ponosni na to, da smo prijazni ljudje. Dejstvo je, da se po vseh letih vojne občuti stres. Življenje je težko in to vseeno vpliva na medsebojne odnose.
Ko bo konec pandemije, načrtujem obisk v Damasku. Ali mi bosta razkazala mesto in pomagala, da ga doživim in spoznam?
Abir in Willem: Pričakujemo te z največjim veseljem. Naredili bomo vse, da Damask doživiš kot svoj dom, kar tudi je, doker smo mi, ki te imamo radi, tu.
REDNI DOPISNIK Z DOMAČEGA KAVČA
Torek, 10. 11. 2020
Danes smo pri razredni uri izvedeli, da se bomo verjetno decembra že vrnili v šolo. Ampak presenetila nas je novica, da bomo morali hoditi v šolo oblečeni kot severni medvedki. Nekatere mame so kar pomigale z glavo, saj jih je to zelo šokiralo, nekatere pa tega sploh niso slišale, dokler jim tega niso povedali otroci. Mi učenci smo na zoom-u kar pritiskali »emojije« z začudenimi obrazi.
Nazadnje nam je učiteljica le razložila zakaj … namreč v šoli se je pokvarilo centralno ogrevanje.
To bo vse za danes. Se beremo jutri!
Sreda, 11. 11. 2020
Živijo! Kako ste kaj? Kot sem obljubila, se danes zopet slišimo.
Zjutraj sem se prebudila in mislila, da bo spet en dooolg dan, saj smo imeli šest ur. Čez čas sem začela delati matematiko. Bila sem že proti koncu, zato sem si morala prepisati primere iz youtuba. Ko sem nalogo končala, sem že mislila zapreti program, a sem se zadnji trenutek spomnila, da sem lansko šolanje na daljavo lažje delala s pomočjo neme glasbe (torej orkestra ali druge glasbe, v kateri ne govorijo ali pojejo), ki sem jo poslušala preko slušalk. In res kljub temu, da sem imela šest ur, sem končala zelo hitro.
Poskusite! Vam toplo priporočam.
Četrtek, 12. 11. 2020
Živijo. Ste dobro? Jaz sem. Pa tudi polna novih dogodivščin današnjega dne. Ostanite pri branju in se beremo po oglasih …
… no pa začnimo.
Zjutraj me je zbudil ropot moje mamice, ki je dajala oblačila v pralni stroj, saj je bilo lepo sončno vreme. Malo sem poležala v postelji, potem pa začela delati za šolo. Pralni stroj je opral in mami je šla razvešati stvari ven. Ravno ko se je vrnila notri in se udobno namestila, je začelo liti kot iz škafa. Vsa jezna je odšla ven in oblačila kolikor je možno hitro pobrala. Ko je prišla notri, je cepetala od jeze, jaz pa se smejala kot pečena mačka.
Ta dan je bil s smehom obsijan. Naj bo tak tudi pri vas!
Angelina Janel, 7. C
